Materinstvo in podjetništvo sta dve vlogi, ki imata veliko skupnega: obe zahtevata vztrajnost, prilagodljivost, odgovornost, sposobnost odločanja in veliko nevidnega dela. Ko se srečata v življenju iste ženske, nastane posebna podjetniška realnost, ki je ni mogoče razumeti zgolj skozi poslovne kazalnike, število zaposlenih ali višino prihodkov.
Podjetnica, ki je hkrati mama, pogosto ne izbira samo med različnimi poslovnimi strategijami. Izbira tudi med različnimi časovnimi, družinskimi in osebnimi prioritetami. Odloča se, kdaj bo začela podjetniško pot, koliko časa lahko nameni podjetju, kako bo organizirala vsakdan, kdo ji bo pomagal pri skrbi za otroke, kako bo gradila poslovne mreže in kako hitro želi razvijati podjetje.
Prav zato je zanimiva primerjava med raziskavo ženskega podjetništva iz leta 2008 in novo raziskavo iz leta 2025, ki je ponovno preverjala, kako materinstvo vpliva na podjetniške odločitve žensk v Sloveniji.
Prvo raziskavo je izvedla Mateja Vadnjal, Neža Jurčević pa jo je v okviru magistrskega študija pod Matejinim mentorstvom po sedemnajstih letih ponovila in naredila primerjavo.
Med raziskavama je skoraj sedemnajst let razlike, kar pomeni, da lahko opazujemo, ali so se v tem času zgodile bistvene spremembe v motivih, načinu dela, usklajevanju družinskih in poslovnih obveznosti, mreženju in odnosu do rasti podjetja. Aktualna raziskava je zajela 124 podjetnic, med katerimi jih ima danes otroke 80 %, ob ustanovitvi podjetja pa jih je imelo otroke 55,3 %.
Vprašanje, ki nas pri tem najbolj zanima, ni samo, ali se podjetnice matere razlikujejo od podjetnic brez otrok. Ključno vprašanje je: kaj se je v skoraj dveh desetletjih zares spremenilo – in kaj ostaja presenetljivo podobno?
Od podjetništva iz nuje k podjetništvu kot zavestni izbiri
pomembnejših sprememb v primerjavi z letom 2008 je povezana z razlogi za vstop v podjetništvo.
V starejših razpravah o ženskem podjetništvu se je podjetništvo žensk pogosto povezovalo z nujo: z omejenimi zaposlitvenimi možnostmi, nezadovoljstvom v službi, potrebo po dodatnem dohodku ali iskanjem bolj prilagodljive oblike dela zaradi družinskih obveznosti. Tudi raziskava iz leta 2008 je pokazala, da so bile pri podjetnicah z otroki prisotne določene razlike v doživljanju podjetništva kot rešitve za usklajevanje dela in družine.
Raziskava iz leta 2025 kaže nekoliko drugačno sliko. Podjetnice danes svojo podjetniško odločitev pogosteje razumejo kot osebno, strateško in prostovoljno izbiro. Pri obeh skupinah – podjetnicah z otroki in podjetnicah brez otrok – ostaja zelo pomemben motiv neodvisnosti. Med podjetnicami z otroki je neodvisnost kot razlog za podjetništvo navedlo 68,6 % anketirank, med podjetnicami brez otrok pa 69,2 %. To pomeni, da je želja po samostojnosti skoraj enako močna pri obeh skupinah.
Bistvena razlika v primerjavi z letom 2008 pa je v tem, da se je zmanjšal pomen izrazito »prisilnih« razlogov, kot sta ekonomska nuja ali občutek, da podjetnica druge možnosti nima. Med podjetnicami z otroki je delež tistih, ki so kot razlog navedle ekonomsko nujo, leta 2025 znašal 13,7 %, medtem ko je bil leta 2008 višji, in sicer 25,6 %.
To je pomemben premik. Kaže, da podjetništvo za ženske, tudi za matere, danes manj pogosto pomeni izhod v sili in pogosteje pomeni zavestno odločitev za drugačen način dela, večjo avtonomijo in večji nadzor nad lastno poklicno potjo.
Seveda to ne pomeni, da podjetnice nimajo težav ali da je podjetniško okolje postalo idealno. Pomeni pa, da se je spremenilo izhodišče: podjetništvo se vse bolj dojema kot legitimna karierna možnost, ne kot rezervni načrt.
Fleksibilnost ostaja ključna – njen pomen pa se je še povečal
Če bi morali izpostaviti eno besedo, ki najbolj povezuje materinstvo in podjetništvo, bi bila to fleksibilnost.
Že raziskava iz leta 2008 je pokazala, da je fleksibilnost za podjetnice z otroki pomemben razlog za vstop v podjetništvo. Leta 2025 pa se je njen pomen še okrepil. Prav fleksibilnost je bila edini motivacijski dejavnik, pri katerem se je pokazala statistično značilna razlika med podjetnicami z otroki in podjetnicami brez otrok.
Podjetnice z otroki so v aktualni raziskavi bistveno višje ocenile trditev, da so se za podjetništvo odločile zato, ker tako lažje usklajujejo družinsko in poslovno življenje. Povprečna ocena pri materah je znašala 3,80, pri podjetnicah brez otrok pa 2,79. Tudi leta 2008 je bila razlika podobna: podjetnice z otroki so to trditev ocenile s povprečno oceno 3,5, podjetnice brez otrok pa z 2,9.
To pomeni, da se v skoraj dveh desetletjih ni spremenilo dejstvo, da je fleksibilnost za matere pomembna. Spremenilo pa se je nekaj drugega: fleksibilnost danes ni več razumljena samo kot praktična rešitev za varstvo otrok ali razporeditev urnika. Postala je ena osrednjih podjetniških vrednot.
Za podjetnice matere fleksibilnost pogosto pomeni možnost, da same določajo ritem dela, se odzivajo na potrebe otrok, hkrati pa ohranjajo poklicno identiteto in razvijajo podjetje. Vendar fleksibilnost ne pomeni nujno manj dela. Pogosto pomeni, da se delo razporedi drugače: zgodaj zjutraj, pozno zvečer, med šolskimi obveznostmi otrok, med čakanjem na dejavnosti ali ob koncih tedna.
Zato fleksibilnosti ne bi smeli romantizirati. Res je, da podjetnicam omogoča več nadzora. A hkrati lahko pomeni tudi večjo razpršenost, stalno dosegljivost in občutek, da se delo nikoli zares ne konča.
V primerjavi z letom 2008 lahko rečemo, da fleksibilnost ostaja ena najbolj stabilnih značilnosti podjetništva mater, vendar se je njen pomen premaknil: iz individualne potrebe je postala skoraj sistemsko vprašanje. Če želimo podpirati podjetnice z družinskimi obveznostmi, moramo fleksibilnost razumeti kot sestavni del podpornega okolja, ne kot osebno posebnost posamezne podjetnice.
Podjetnice z otroki še vedno vstopajo v podjetništvo pozneje
Ena najbolj jasnih in stabilnih ugotovitev obeh raziskav je povezana s starostjo ob ustanovitvi podjetja.
Tako leta 2008 kot leta 2025 se je pokazalo, da se ženske z otroki za podjetništvo pogosteje odločajo pozneje kot ženske brez otrok. V raziskavi iz leta 2025 se je 41,2 % podjetnic z otroki odločilo za podjetništvo po 35. letu starosti. Med podjetnicami brez otrok je bilo takih le 7,7 %. Podobno je bilo že leta 2008, ko je 52,9 % podjetnic z otroki vstopilo v podjetništvo med 35. in 45. letom, medtem ko je kar 86 % podjetnic brez otrok podjetniško pot začelo pred 35. letom starosti.
Ta podobnost med raziskavama je zelo povedna. Kaže, da materinstvo še vedno pomembno vpliva na časovno odločitev za podjetništvo. Podjetništvo pri materah pogosto ne nastopi kot prva karierna izbira takoj po šolanju, temveč kot odločitev, ki dozori kasneje – po obdobju zaposlitve, pridobivanja izkušenj, ustvarjanja družine ali iskanja bolj skladnega načina dela.
To nikakor ne pomeni, da so podjetnice, ki začnejo kasneje, manj ambiciozne. Pogosto je ravno nasprotno. V podjetništvo vstopajo z več izkušnjami, jasnejšo predstavo o svojih kompetencah in bolj realističnim razumevanjem trga. Njihova podjetniška pot je lahko bolj premišljena, manj impulzivna in bolj povezana z življenjskimi prioritetami.
Vendar ta ugotovitev odpira pomembno vprašanje za podporno okolje. Če vemo, da se veliko podjetnic mater za podjetništvo odloča po 35. letu, potem podjetniški programi ne smejo biti oblikovani samo za mlade začetnice. Potrebujemo tudi podporo za ženske, ki podjetje ustanavljajo v zrelejšem življenjskem obdobju, pogosto ob družinskih obveznostih, kreditih, skrbi za otroke ali celo skrbi za starejše družinske člane.
Dvojno breme se je zmanjšalo, ni pa izginilo
Ena najbolj občutljivih tem pri podjetnicah materah je vprašanje dvojnega bremena: koliko dela opravijo v podjetju in koliko dela jih čaka doma.
Raziskava iz leta 2008 je zelo jasno pokazala, da so podjetnice z otroki nosile veliko gospodinjsko in skrbstveno breme. Več kot polovica podjetnic z otroki je tedensko opravila več kot 40 ur gospodinjskih del, razlika med podjetnicami z otroki in brez otrok pa je bila statistično značilna.
Leta 2025 slika ni več tako izrazita. Raziskava ni potrdila statistično značilne razlike med podjetnicami z otroki in brez otrok pri obsegu gospodinjskega dela. To bi lahko razumeli kot pozitiven premik: morda se je v zadnjih letih del odgovornosti v družinah bolj prerazporedil, morda so storitve bolj dostopne, morda podjetnice drugače organizirajo življenje ali pa se je spremenilo tudi razumevanje gospodinjskega dela.
Vendar previdnost ni odveč. Čeprav razlika ni bila statistično značilna, podatki še vedno kažejo trend, da podjetnice z otroki pogosteje poročajo o višjih obremenitvah z gospodinjskimi nalogami. To pomeni, da dvojno breme ni izginilo, ampak se je morda spremenilo v manj vidno, bolj razpršeno obliko.
Danes se dvojno breme ne kaže nujno samo v številu ur čiščenja, kuhanja ali pranja. Kaže se tudi v mentalnem bremenu: kdo načrtuje otrokov urnik, kdo spremlja šolske obveznosti, kdo organizira zdravniške preglede, kdo opazi, da je treba kupiti darilo za rojstni dan, kdo skrbi za komunikacijo z vrtcem ali šolo, kdo prilagodi svoj delovni urnik, ko otrok zboli.
To je delo, ki ga je težko izmeriti, a močno vpliva na podjetniško energijo. Zato je pomembno, da se ob primerjavi z letom 2008 ne zadovoljimo prehitro z ugotovitvijo, da razlike niso več statistično značilne. Bolj natančna interpretacija bi bila: del neenakosti se je zmanjšal, vendar materinstvo še vedno pomembno vpliva na vsakodnevno organizacijo podjetniškega življenja.
Delo v podjetju: razlike so danes bolj vidne
Zanimiva sprememba v primerjavi z letom 2008 se kaže pri obsegu časa, ki ga podjetnice namenjajo svojemu podjetju.
Leta 2008 podatki niso kazali pomembnih razlik med podjetnicami z otroki in brez otrok pri trditvi, da poslu namenjajo več kot 40 ur tedensko. Podjetnice z otroki so bile takrat pri delu v podjetju podobno angažirane kot podjetnice brez otrok, kar je pomenilo, da so ob visoki poslovni obremenitvi pogosto nosile še večji del gospodinjskih in družinskih obveznosti.
Leta 2025 pa se je pokazala statistično značilna razlika pri samooceni obsega dela. Podjetnice z otroki v povprečju poročajo o manjšem časovnem angažmaju v podjetju kot podjetnice brez otrok.
Na prvi pogled bi lahko kdo to razumel kot manjšo poslovno predanost, vendar bi bila takšna interpretacija preveč poenostavljena. Bolj smiselno je razumeti, da podjetnice z otroki svoj čas razporejajo drugače. Zaradi družinskih obveznosti imajo morda manj neprekinjenih delovnih ur, zato morajo delati bolj osredotočeno, selektivno in organizirano.
To odpira pomembno vprašanje: ali podjetniški uspeh še vedno merimo predvsem po številu opravljenih ur? Ali pa bi morali bolj upoštevati kakovost odločitev, dodano vrednost, stabilnost poslovnega modela, zadovoljstvo strank in dolgoročno vzdržnost podjetja?
Podjetnice matere pogosto zelo dobro poznajo ekonomiko časa. Ker ga nimajo neomejeno, se naučijo izbirati, kaj je res pomembno. To je lahko omejitev, a lahko postane tudi konkurenčna prednost.
Podpora doma: več zadovoljstva z institucijami, a še vedno veliko neformalne pomoči
Primerjava med letoma 2008 in 2025 kaže tudi nekaj sprememb pri podpori v zasebnem življenju.
Podjetnice z otroki se še vedno najbolj zanašajo na partnerje in starše. V aktualni raziskavi so partnerji dosegli povprečno oceno pomoči 3,64, starši pa 3,29. Uporaba varušk je nizka, celo nekoliko nižja kot leta 2008. Po drugi strani pa se je izboljšalo zadovoljstvo z institucionalnim varstvom: zadovoljstvo z vrtcem se je povečalo s povprečne ocene 3,2 na 3,66, zadovoljstvo s šolo pa s 3,3 na 3,59. Hkrati se je zmanjšala zaznana potreba po tem, da bi vrtci delovali do 18. ure.
To lahko pomeni več stvari. Morda so javne storitve boljše. Morda so podjetnice zaradi fleksibilnejšega dela manj odvisne od podaljšanega varstva. Morda se je spremenila organizacija družinskega življenja. V vsakem primeru pa ostaja jasno, da formalna pomoč ni glavni vir razbremenitve podjetnic mater. Največ podpore še vedno prihaja iz zasebnega kroga.
To je pomembno, ker pomeni, da podjetniški uspeh žensk ni odvisen samo od njihove poslovne ideje, znanja ali vztrajnosti. Pogosto je odvisen tudi od tega, ali imajo doma podporno okolje.
Če ima podjetnica partnerja, ki enakovredno prevzema skrb za otroke in gospodinjstvo, ali starše, ki lahko priskočijo na pomoč, je njena podjetniška pot bistveno lažja. Če te podpore nima, mora veliko več energije porabiti za osnovno organizacijo vsakdana.
Zato bi morali podporo podjetnicam razumeti širše. Mentorstvo, financiranje in usposabljanje so pomembni, vendar niso dovolj. Potrebujemo tudi ukrepe, ki podjetnicam pomagajo pri usklajevanju zasebnih obveznosti: dostopne storitve, fleksibilne programe, možnost spletne udeležbe, varstvo otrok v času dogodkov in več razumevanja za različne življenjske okoliščine.
Mreženje: ena največjih sprememb v primerjavi z letom 2008
Na področju mreženja se kaže ena najbolj zanimivih sprememb.
Raziskava iz leta 2008 je nakazovala, da so bile podjetnice z otroki manj vključene v formalna podjetniška združenja. Skoraj polovica podjetnic z otroki takrat ni bila članica nobenega združenja. Razlaga je bila razumljiva: družinske obveznosti so omejevale čas, energijo in možnosti za udeležbo v poslovnih mrežah.
Leta 2025 pa raziskava ne potrjuje domneve, da se podjetnice z otroki manj mrežijo. Nasprotno, podjetnice z otroki so se celo pogosteje udeleževale izobraževanj kot podjetnice brez otrok. Razlika je bila statistično značilna.
To je zelo pomemben premik. Kaže, da materinstvo danes ni več nujno ovira za strokovno povezovanje. Podjetnice z otroki očitno aktivno gradijo socialni kapital, vendar to počnejo na način, ki je bolj ciljno usmerjen in časovno racionalen.
Morda se ne udeležijo vsakega večernega dogodka ali neformalnega druženja. Morda pa se bolj premišljeno odločijo za seminar, delavnico, strokovno srečanje ali izobraževanje, ki jim prinese konkretno znanje, uporabne kontakte ali poslovne priložnosti.
Tukaj se kaže tudi vpliv širših sprememb v zadnjih dveh desetletjih. Digitalizacija, spletna izobraževanja, družbena omrežja, virtualne skupnosti in hibridni dogodki so spremenili način mreženja. Leta 2008 je bilo mreženje veliko bolj vezano na fizično prisotnost. Leta 2025 pa lahko podjetnica gradi mrežo tudi prek spletnih dogodkov, LinkedIna, spletnih skupnosti, webinarjev in digitalnih programov.
To je pomembna pridobitev za podjetnice z družinskimi obveznostmi. Seveda digitalno mreženje ne nadomesti v celoti osebnega stika, vendar bistveno poveča dostopnost.
Rast podjetja: manj stereotipov, več raznolikih ambicij
Eden od trdovratnih stereotipov o podjetnicah materah je, da so manj usmerjene v rast. Pogosto se predpostavlja, da zaradi otrok ne želijo širiti podjetja, zaposlovati, vstopati na nove trge ali prevzemati večjih poslovnih tveganj.
Raziskava iz leta 2025 tega ne potrjuje. Hipoteza, da so podjetnice z otroki manj usmerjene v rast podjetja kot podjetnice brez otrok, ni bila potrjena.
To je pomembno, ker kaže, da materinstvo samo po sebi ne zmanjšuje podjetniških ambicij. Lahko pa vpliva na način, kako podjetnice razumejo rast.
Leta 2008 so bile razlike pri nekaterih vidikih rasti bolj izrazite. Podjetnice brez otrok so takrat višje ocenile zadovoljstvo s potencialom za rast in občutek nadzora nad prihodnostjo. Leta 2025 pa se razlike v odnosu do rasti niso več pokazale na enak način. Edina statistično značilna razlika se je nanašala na občutek nadzora nad prihodnostjo, ki je bil višji pri podjetnicah brez otrok.
To pomeni, da so se podjetniške strategije podjetnic z otroki in brez otrok v zadnjih dveh desetletjih v nekaterih pogledih približale. Podjetnice z otroki niso manj ambiciozne, vendar lahko rast načrtujejo drugače: bolj postopno, bolj previdno, bolj skladno z družinskim življenjem in dolgoročno vzdržnostjo.
Za nekatere podjetnice rast pomeni več zaposlenih. Za druge pomeni višjo dodano vrednost. Za tretje pomeni boljše stranke, bolj stabilne prihodke, bolj premišljene procese, večjo odpornost podjetja ali večjo osebno svobodo.
Zato bi morali pri presoji podjetniške ambicioznosti žensk, zlasti mater, uporabljati širša merila. Hitrost rasti ni edino merilo uspeha. Pomembno je tudi, ali podjetje podjetnici omogoča kakovostno življenje, ekonomsko varnost, osebni razvoj in dolgoročno vzdržnost.
Kaj se je torej v dveh desetletjih bistveno spremenilo?
Če primerjamo raziskavi iz let 2008 in 2025, lahko izpostavimo nekaj pomembnih sprememb.
Prvič, podjetništvo žensk je danes manj povezano z nujo in bolj z zavestno izbiro. Podjetnice, tudi matere, pogosteje poudarjajo neodvisnost, fleksibilnost in uresničevanje lastnih ciljev.
Drugič, fleksibilnost je postala še pomembnejša. Pri podjetnicah z otroki ostaja osrednji razlog za podjetništvo, vendar danes ni več razumljena samo kot praktična prilagoditev, temveč kot ključna podjetniška vrednota.
Tretjič, dvojno breme se je deloma zmanjšalo, vendar ni izginilo. Razlike pri gospodinjskem delu niso več tako izrazite kot leta 2008, a matere še vedno pogosteje poročajo o večjih obremenitvah.
Četrtič, mreženje se je močno spremenilo. Podjetnice z otroki danes niso manj vključene v strokovne mreže; v nekaterih oblikah, zlasti pri izobraževanjih, so celo aktivnejše. To je verjetno povezano tudi z digitalizacijo in večjo dostopnostjo različnih oblik povezovanja.
Petič, odnos do rasti se je približal. Podjetnice z otroki niso manj usmerjene v rast, vendar rast pogosto razumejo širše, bolj dolgoročno in bolj povezano z vzdržnostjo.
Šestič, čas vstopa v podjetništvo ostaja stabilno povezan z materinstvom. Tako leta 2008 kot leta 2025 se ženske z otroki za podjetništvo pogosteje odločajo po 35. letu.
Kaj ostaja podobno?
Kljub številnim spremembam so nekatere ugotovitve presenetljivo stabilne.
Materinstvo še vedno pomembno vpliva na podjetniško pot. Še vedno vpliva na čas ustanovitve podjetja, na potrebo po fleksibilnosti, na organizacijo vsakdana in na občutek nadzora nad prihodnostjo.
Podjetnice z otroki še vedno delujejo v presečišču več vlog. So podjetnice, mame, organizatorke družinskega življenja, partnerke, hčere, pogosto tudi skrbnice širših družinskih odnosov. To ne pomeni, da so manj sposobne za podjetništvo. Pomeni pa, da njihovo podjetništvo poteka v drugačnem kontekstu.
Ostaja tudi dejstvo, da se veliko podpore še vedno zagotavlja zasebno, prek partnerjev, staršev in neformalnih mrež. Sistemskih rešitev je premalo, zato je uspešnost podjetniške poti pogosto odvisna od zasebnih okoliščin posamezne ženske.
Kaj to pomeni za podporno okolje?
Primerjava med letoma 2008 in 2025 jasno kaže, da se podjetnice spreminjajo, podporno okolje pa se mora spreminjati z njimi.
Če želimo spodbujati žensko podjetništvo, posebej podjetništvo mater, potrebujemo bolj raznolike in življenjsko realistične ukrepe. To pomeni programe, ki niso oblikovani za »idealnega podjetnika« brez skrbstvenih obveznosti, ampak za resnične ljudi z različnimi življenjskimi okoliščinami.
Podjetniški programi morajo biti časovno prilagodljivi, dostopni tudi na daljavo in zasnovani tako, da omogočajo vključevanje žensk z družinskimi obveznostmi. Mreženje mora biti bolj ciljno, strukturirano in vsebinsko močno. Podpora za rast mora upoštevati tudi postopne, trajnostne in drugačne modele razvoja podjetja. Posebno pozornost pa si zaslužijo podjetnice, ki v podjetništvo vstopajo po 35. letu, saj gre za pomembno in pogosto spregledano skupino.
Ob tem pa je treba širše razumeti tudi pojem podpore. Podjetnica ne potrebuje samo poslovnega znanja. Potrebuje tudi okolje, v katerem lahko usklajuje delo in družino brez stalnega občutka krivde, preobremenjenosti ali dokazovanja.
Zaključek: spremembe so očitne, a delo še ni končano
Primerjava raziskav iz let 2008 in 2025 kaže, da se je položaj podjetnic mater v Sloveniji v skoraj dveh desetletjih spremenil. Podjetništvo je danes bolj zavestna izbira, fleksibilnost je dobila še večji pomen, mreženje je postalo dostopnejše, odnos do rasti pa manj odvisen od družinskega statusa.
A hkrati materinstvo še vedno pomembno oblikuje podjetniško pot. Ženske z otroki še vedno pogosteje vstopajo v podjetništvo kasneje, še vedno potrebujejo več fleksibilnosti, še vedno se pogosto zanašajo na neformalno podporo in še vedno delujejo v okolju, kjer zasebne obveznosti niso enakomerno porazdeljene.
Zato vprašanje ni, ali so matere lahko uspešne podjetnice. Raziskave in praksa jasno kažejo, da so. Pravo vprašanje je, ali znamo ustvariti takšno podjetniško okolje, v katerem njihov uspeh ne bo odvisen predvsem od osebne vzdržljivosti, družinske sreče in sposobnosti nenehnega prilagajanja.
Podjetnice matere ne potrebujejo nižjih pričakovanj. Potrebujejo boljše pogoje.
In prav tu je največja naloga za naslednje desetletje ženskega podjetništva v Sloveniji.
Mag. Neža Jurčević je magistrirala na Alma Mater Europaea Univerzi pod mentorstvom izr. prof.dr. Mateje Vadnjal.