Lahko ti uspe. Za vsako stvar je enkrat čas. Tudi za tvojo podjetniško idejo. Ženske se pri petdesetih odločajo za samostojno pot. Pri štiridesetih. Pri tridesetih. Ali pa pri dvajsetih. Tukaj smo, da spregovorimo o tistih po štiridesetem.
Cenjena profesorica mi je pred mnogimi leti položila na srce, naj se ne ženem preveč, naj počakam, kajti moj čas bo spet prišel, ko bom poskrbela za družino. Tudi ona je začela z raziskovalnim delom, ko sta otroka prešla v najstniška leta. Prej pa je podpirala moža in skrbela za dom in družino.
Za nas, otroke socializma, je to nekaj groznega. Smrtni greh je, če ne hodiš v službo. A tudi našo družbo je ugrabil kapitalizem, padli smo v sistem, kjer se ponovno borimo za enakopravnost. Kajti – hočeš ali nočeš – enaki si pač nismo. Ali sem več vredna, ker sem nosila, rodila, dojila, vzagajla tri otroke? Ali sem manj vredna, ker v tem času nisem imela tako uspešne kariere kot moj mož? Moram zato imeti slabo vest? Sem se izneverila sebi, svojim staršem, ki so vlagali vame, svojim učiteljicam, ki so verjele vame že v osnovni šoli? Sem nesposobna? Lena? Nič od tega! Enostavno sem šla čez obdobje, ko sem se bolj osredotočila na družino. Koliko se vas sprašuje taka in podobna vprašanja.?
Vmes je bilo nekaj časa videti, kot da imam lahko vse. Potem pa sem spoznala, da imam lahko vse, ne pa vsega naenkrat. Med dolgim obdobjem okrevanja po izgorelosti sem se osredotočila na raziskovanje in pisanje doktorata. In prišlo je tudi obdobje, ko lahko še septembra na plaži snujem nove projekte. Tudi obdobje, ko lahko delam od kjerkoli.
Ker vse to ne le vem, ampak sem vse tudi izkusila, verjamem v vsako od vas, drage bralke, ki si želite spremeniti kariero, začeti s podjetništvom v kateremkoli obdobju, narediti korak naprej, levo ali desno. Vem, da pride pravi čas za vse. Ujemi ta val. Če ne bo pravi, pride naslednji.